#19 – Tadej Golob: vrhunski pisatelj in alpinist, o kriminalkah, stenah in modrostih življenja

V 19. epizodi podcasta V steni raziskujemo svet Tadeja Goloba, vrhunskega slovenskega pisatelja, alpinista, urednika, kolumnista. Spoznajte njegovo delo, od kriminalnih romanov do alpinističnih podvigov in odkrijte, kako njegove izkušnje oblikujejo njegovo pisanje.

Novinar, pisatelj, kolumnist. Tadej je zagotovo eden najplodnejših slovenskih pisateljev zadnjega obdobja. Z likom kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse in njegove ekipe se je dodobra usidral med slovenske bralce in prodrl tudi na televizijske zaslone.

Njegov knjižni opus je zavidljiv, pisateljska širina pa še toliko bolj, saj poleg kriminalnih romanov piše tudi biografije, znan je po odličnih intervjujih in kolumnah, napisal je tudi kolesarski vodnik. Bil je tudi urednik in idejni vodja legendarne revije Grif, revije, za katero je še mnogim gorskim in plezalskim navdušencem žal, da ne obstaja več.

Podobno kot njegov junak Taras, je bil tudi Tadej kar nekaj let popolnoma predan alpinizmu. Bil je vrhunski alpinist, s kopico odličnih vzponov doma in po svetu. V alpinistični skupnosti je znan po svoji neizmerni vztrajnosti pri doseganju svojega cilja. Kako se je pa npr. loteval Loške stene ali Eigerja, pa bi moral danes v poduk slišati prav vsak alpinist.

Teme, ki smo jih obdelali:

• 3:28   Zadnja Tadejeva knjiga je (med gorniki) še posebej popularna.
• 4:45   Lokacija dogajanja v knjigi je pomembna.
• 6:20   V Krmi je začel plezati.
• 8:15   Taras je tudi alpinist, kot Tadej.
• 10:33  Taras je »car«, a dela tudi napake. 
• 13:05  Kako ohraniti lastnosti likov, da ne pride do kakšne napake?
• 14:50  Kje Tadej ustvarja – piše?
• 16:39  Pisanje (kriminalk) je garanje!
• 17:30  Pri pisanju potreboval strokovne sodelavce.
• 19:12  Za osnovno idejo knjige potrebuje nek impulz.
• 22:00  Morebitne kritike ob vsaki knjigi najprej prebere Tadejeva žena.
• 23:30  Koliko ljudi v Sloveniji živi od pisanja knjig?
• 24:04  Kako se je rodila revija Grif?
• 28:45  (Revijo Grif) bi brali, ne bi je pa plačali.
• 30:50  Kdaj Tadej začne plezati?
• 33:30  Pred plezanjem je bil prvi šport nogomet.
• 35:22  Pred pisanjem Tadej delal kot športni novinar na RTV SLO.
• 36:28  Prva odprava v Nepal – Hiunchuli 1994.
• 38:47  Spomini na odpravo Dhaulagiri 1998.
• 41:10  Ski Everest 2000 z Davom Karničarjem.
• 44:40  PO Everestu Tadej napiše prvo svojo knjigo.
• 48:10  Kako vztrajen je Tadej, je dokazal v Eigerju, kjer je plezal 8x!
• 53:45  Alpinizem na srečo ni samo šport!
• 55:30  Z Elo ljuba Loška stena z okolico.
• 57:40  Po Everestu je sledil Vzhodni Jannu.
• 59:50  »Nepal me je očaral in se mi usedel v srce!«
• 1:01:05  Kaj pomeni plezanje Tadeju danes?
• 1:04:55  O smislu alpinizma se je potrebno spraševati.
• 1:06:25  Kako je Taras dobil svoje ime?
• 1:08:42  Tudi Tarasu alpinizem pomeni veliko.
• 1:10:08  Ideja o kolesarskem vodniku.
• 1:14:35  Unikaten vodnik na področju cestnega kolesarstva.
• 1:17:40  Kolesarstvo je pomembna Tadejeva aktivnost.
• 1:20:19  Koliko je pri pisanju pomemben talent in koliko vaja, ki dela mojstra?
• 1:24:35  Alpinistična literatura in talent pisanja?
• 1:27:09  Zakaj alpinisti ne pišejo več kot so nekoč?
• 1:30:03  Kakšno moč imajo dandanes knjige?
• 1:33:53 »Še to splezam, potem pa knjigo napišem.« Kaj svetuje Tadej?
• 1:35:25 »Knjige nas učijo o morali!«
• 1:36:47  O čem piše Tadej te dni?

»Jaz sem rabil na nek način frustriranega človeka. Frustriran junak je neskončno bolj zanimiv kot npr. nekdo, ki nima nobenih težav v življenju. Jaz sem temu svojemu Tarasu obesil pač to, da se je ukvarjal z alpinizmom, da je bil zelo zagret alpinist ter je moral nehati zaradi zunanje prisile. Zaradi otrok, žene in vsega tega. Jaz sicer nikoli v življenju nisem nehal, ampak si pa znam predstavljati, kako bi mi bilo pri srcu, če bi me nekdo poskušal prisiliti v to, tako da sem mu obesil kar precejšnjo dozo frustracije.« 

»Ko sem bil v Nemčiji na frankfurtskem sejmu, me je nemški novinar predstavil, da sem edini slovenski pisatelj, ki živim od pisanja. Ne vem, kdo mu je to zaupal. Ne vem, ker se veliko ne družim s drugimi pisatelji, tako da, pojma nimam!«

»Pri plezanju mi je bila strašno všeč ta skupnost. Mi smo se vsi tikali. Jaz sem tikal Toneta Škarjo, ki je takrat bil kar precej starejši od mene. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga vikal. Tudi Tarasov odnos do vikanja je popisan. Zdaj, ko pridem v PCL, me vsak vika in moram priznati, da mi gre to najbolj na živce.«

»Ves čas je deževalo. En dan, ko je pa zjutraj majčkeno nehalo, smo pa šli pod steno, jo splezali in ko smo sestopali, je spet deževalo. Ampak takrat se spomnim tistega občutka, ko smo prišli na vrh, vsi dvomi, so se razblinili in jaz sem takrat vedel, da hočem preostanek svojega življenja to početi.«

»Na srečo alpinizem ni samo šport, je neki več. Z glavo je mogoče pomagati tudi tam, kjer mišice odpovejo.«

»Jaz bi že zdavnaj pustil alpinizem, če ne bi dejansko užival v njem. Letos, ravno po tej (smeri) Humar – Škarja sem ugotovil, da mi je dejansko to všeč.«

»Spomnim se, ko sva s pokojnim Miho Valičem prišla na Gornji Ig, takrat nekje na začetku njegovega plezanja in mojega, sem ga vprašal: »Kok si pa kaj splezal?« Pa je rekel: »Nekih 7a+ največ.« Jaz sem takrat že 7c-je … Potem sem pa rekel: »Koliko si pa sajtnu (splezal na pogled)?« 

»Isto!« Jaz takrat še nisem 7a+. Ampak pri pisanju so pa vloge kar naenkrat v mojo korist, da lažje kot drugi napišem nekaj, kar je berljivo. Tako da sem doživel, da sem nekje tudi talentiran.«

»V otroštvu, v osnovni in srednji šoli, sem veliko bral. Z enim takim neprijetnim občutkom, da sproti pozabljam. Da težko kar koli povem o knjigi, ki sem jo prebral, zato ker se niti naslovov ne spomnim. Ampak potem, ko sem pa pisal in ko pišem,  ugotavljam, da ves ta besedni zaklad, ti stavki, besede, ki sem mislil, da sem jih že izgubil, prihajajo ven od nekod. Tako da, če bi kdo rad postal pisatelj, je skoraj nujno, da je prej bralec.«