#9 – Natalija Gros Kunaver: športno plezanje, življenje vrhunske športnice po koncu kariere, življenjska borbenost

Natalija je začela s športnim plezanjem pri 10 letih. Po začetnih učnih plezalnih letih je v že mladinski konkurenci postala mladinska svetovna prvakinja in to kar trikrat. Leta 2001 je prestopila v članske vrste in si takoj priplezala 5. mesto v težavnosti. Leto kasneje je posegla po drugem mestu, leta 2004 pa je dosegla prvo zmago in postala evropska podprvakinja v težavnosti. Leta 2006 je začela tekmovati v balvanih in že naslednje leto 2x zmagala ter zmagala v skupnem seštevku v kombinaciji in bila tretja v skupnem seštevku v balvanih. Leta 2008 je postala evropska prvakinja v balvanih in v kombinaciji.

Natalija je rada plezala tudi v skali. Preplezala je številne težke smeri, leta 2008 svojo najtežjo, z oceno 8c+, šele kot četrta ženska kadarkoli.

Tekmovalne uspehe je nizala vse do leta 2011, ko je zaključila svojo bogato in zelo uspešno športno kariero.

Sledila je realnost življenja vrhunske športnice po končani športni poti. Diplomirala je na Fakulteti za šport, trenirala mlade plezalke in plezalce, s partnerjem Juretom Breceljnikom je sodelovala pri različnih filmskih projektih, čakale so jo številne življenjske poti ter obveznosti.

Leta 2015 se jima je z Juretom rodila hči Ela, še istega leta pa je mlado družinico doletela tragedija, saj je Jure nenadno umrl. Soočenje s smrtjo partnerja in vse kar je sledilo, je bilo kruto in težko.

Natalija sama pravi, da težke življenjske preizkušnje lažje premaguje tudi s pozitivnimi izkušnjami pridobljenimi v športu.  

Njen pozitivizem ji pomaga in s časom si je opomogla. Spoznala je Roka, svojega moža in skupaj z Elo živijo, kot pravi sama, izpolnjeno in ljubeče družinsko življenje.

Življenje in šport sta jo izbrusila in danes ima Natalija kljub vsem preizkušnjam še vedno iskren nasmeh na obrazu. Zaveda se kaj je v življenju res pomembno in mnogo tega danes deli z nami, v tokratni epizodi podcasta V steni, polna športnih in življenjskih modrosti, neizmerno srčna, optimistična in iskrena, Natalija Gros Kunaver.

V tokratni #9 epizodi našega podcasta sva obdelala sledeče teme:

• Spomini na konec tekmovalnega obdobja.
• Spomini na plezalne začetke.
• Vstop v članske vrste.
• Vrhunski šport in obšportno življenje.
• Natalijini pogledi na sodobno tekmovalno športno plezanje.
• Stik s tekmovalnim balvanskim plezanjem.
• Tekmovalno plezanje VS plezanje v skali.
• Smer Histerija, 8c+.
• Natalijini pogledi in odnos do vrhunskega športa.
• Pritiski v vrhunskem športu.
• Življenje vrhunskega športnika po zaključku športne kariere.
• Nataliji se svet obrne na glavo.
• Natalijina življenjska borbenost.
• Kaj Natalija sporoča mladin športnicam in športnikom?
• Sporočilo staršem, ki imajo otroke v (vrhunskem) športu.
• Bi na svoji poti naredila kaj drugače?
• Natalijino (družinsko) plezanje danes in hoja v hribe.
• Pravo plezanje je plezanje v skali!
• Kaj počne Natalija danes?

»Prihajali so občutki razbremenitve, ker kolikor je bilo fajn v tekmovalnem cirkusu, je bilo hkrati tudi zelo naporno in kot vrhunski športnik si želiš tudi normalnega življenja.«

»Tisti trenutek, ko sem prijela za oprimek, prvič, je bilo to nekaj posebnega. Še danes imam tako v živem spominu ta trenutek. Zdi se mi, kot da je bilo včeraj!«

»Vrhunski šport ni nikoli zdrav! Sicer sem jaz z njega izšla brez večjih poškodb, dejansko jih nimam. Marsikdo v katerem drugem športu ima velike poškodbe in nosijo posledice celo življenje.«

»Vrhunski šport je zelo agresiven, do punc in fantov. Če gledam s svojega vidika, sem šla kot ženska marsikdaj preko neke svoje ženske biti, zato, da sem razvila moč, odločnost, eksplozivnost itn.«

»Kot vrhunski športnik si podvržen določenim pritiskom. Večinoma pa ti pritiski izhajajo iz tebe samega. Jaz sem si sama največkrat ta pritisk naredila sama!«

»Danes, ko gledam ta prizor (Natalijin jok v filmu, ko pade na tekmi), se mi zdi tako smešno. »Pa Natalija, zakaj si se cmerala, ker si tam padla?« Meni se zdi danes to tako banalno, ker vem kaj lahko prinese življenje po karieri. Kok so hujše stvari v življenju, ki se ti lahko zgodijo zaradi katerih imaš res razlog, da se jokaš.«

»Grozen strah sem občutila takrat, predvsem zato, ker ne veš kam, ne veš kako? V bistvu čutiš eno veliko praznino. In točno to se je zgodilo pri meni!«

»Ko gledam nazaj, ni rezultata, ni dosežka, ki bi bil vreden več kot moje zdravje!«

»Jaz sem danes navaden človek, ki imam tako probleme koz nekdo, ki ni bil v vrhunskem športu. Na koncu je pomembno kako znaš ti sam reševati te življenjske probleme in situacije.«

»Najlepša medalja ali pa nakit, ki sem si ga kadarkoli obesila okoli mojega vratu, so roke moje punčke. In tako sem hvaležna, da jo imam!«

»Sedaj bo rekla kar direktno! Če starši morda niso izživeli nekih ambicij v otroštvu, naj jih ne izživljajo na otrocih!«

»Na koncu bodo ti otroci morali iti v službo, delat nekaj, da se bodo preživeli in za to bodo morali biti zdravi. Tako zdravi v glavi, kot zdravi v duši in telesu.«

»Vsi mislimo, da je šport pa nekaj najboljšega. Da tu pa ne more biti nobene škode. Ni res! Tudi šport je lahko škodljiv, če ga izvajamo preveč, nepravilno, če je to neka kompenzacija nekih problemov. Ni nujno, da če se otrok ukvarja s športom, da bo a priori vse ok! Ni res!«

»Res mladim želim, da bi našli čas in voljo, veselje, da bi šli tudi ven v skalo, da bi našli te prave občutke plezanja, ki so na umetni steni pozabljeni oz so transformirani v neke druge občutke. Pojdite v skalo, pojdite plezat, zabavat se!«