#4 – Dr. Uroš Perko: skalno športno plezanje, športna psihologija in duševne motnje v športu

V epizodi #4 našega podcasta gostimo dr. Uroša Perka.

Kdorkoli je zahajal v Mišjo Peč ob prelomu tisočletja, pozna Uroša Perka. Nadarjeni športni plezalec, ki je zablestel v mladinskih tekmovalnih vodah in zaznamoval skalno športno plezanje tistega časa. Preplezal je številne najtežje športno plezalne smeri, med prvimi Slovenci je premagal magično mejo 9a, ki je dosegljiva le redkim.

Kot mlad plezalec je sanjaril, da bo živel od plezanja po vzoru uporniških angleških plezalcev. Tudi sam svojevrstni upornik je v nekem obdobju začutil, da ga plezanje ne izpolnjuje več. Tok življenja, družina in služba so ga potegnili na svoje tire.

Če je v nekem obdobju s svojim načinom življenja kljuboval očetu, pa je s časom spoznal, da sta mu pravzaprav očetova življenjska in predvsem poklicna pot na nek način usojeni.

Začel je z dodatnim študijem, dokončal doktorat in postal psihoterapevt. Pomoč ljudem v stiski je postalo njegovo poklicno poslanstvo.

S svojo življenjsko zgodbo, z bogato športno kariero, z izkušnjami trenerstva in s pridobljenim znanjem se je poglobljeno lotil problematike duševnih motenj v športu. Na to temo je izdal svoj knjižni prvenec Duševne motnje v športu. Knjiga, ki razgali težave športnic in športnikov tudi z drugačne strani. Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki je vpleten v šport, zlasti trenerji in ostali strokovni delavci v športu, starši, katerih otroci se ukvarjajo z različnimi športnimi aktivnostmi ter vsi ostali, ki so tako ali drugače povezani s športom.

Če je bil Uroš svoj čas med slovenskimi pionirji plezanja najtežjih skalnih športno plezalnih smeri, se ga danes uvršča med pionirje obravnavanja problematike duševnih motenj v športu. S svojim delom, nam neposredno, kritično, poglobljeno, strokovno in predvsem dobronamerno nastavlja ogledalo.

Z nami tokrat o športnem plezanju, o svoji življenjski poti ter o duševnih motnjah v športu, brez dlake na jeziku, nasmejani Uroš Perko.

V epizodi se dotakneva naslednjih tematik:

• Začetki Uroševega plezanja.
• Dogajanje na športno plezalni sceni v 90-ih.
• Sanjski par in ostale težke smeri.
• Plezanje – izpolnitev ali »bluzenje«?
• Upiranje očetu.
• Diploma, doktorat, psihoterapija, knjiga.
• Duševne motnje v športu.
• Nadkompenzacija ali dekompenzacija.
• Urošev poklic psihoterapevta.
• Dr. Uroš Perko – kritični mislec.

»Fajn časi so bili, vsi smo se poznal, res je bila majhna družba plezalcev. Če nas je bilo 10 v Mišji, nas je bilo že veliko.«

»Jaz bi tudi raje kako pridno punco treniral, to je sigurno lažje, ker mi smo bili na pol huligani.«

»V 30-ih dneh plezanja, ne vem, če sem imel 2 dni pavze!«

»Meni se to takrat ni zdela prava pot, pa sem na nek način to tudi povedal. Seveda bi bilo boljše, če ne bi vedno vsega povedal.«

»Od tod ven pride moj upor očetu, neki avtoriteti. Od tod ti gredo potem vse avtoritete na živce in se upiraš. Kar je normalno, ko si star 20, naporno pa postane, če to še počneš pri 30-ih, 35-ih …«

»Jaz sem v neki točki videl, da kar to mi delamo je norost in škodimo tem športnikom. In sem izstopil. Ne želim biti del tega!«

»Saj to je en tak fenomen, ko se večina staršev in trenerjev obnaša, da je šport povsem neškodljiv.«

»Pozabi se pa vprašat, kaj bi otrok rad?«

»Bolj normalno je, da se hči ali sin ukvarja s športom, gre ves fokus tja, kakor da se obrneš vase in začneš popravljati stvari na sebi.«

»Te zgodbe športnikov v knjigi je res vredno prebrati, te imajo največjo težo!«